»Neodpustljivo je, da je vse več ljudi prisiljenih spati na ulici in se vsakodnevno izpostaviti izjemnim nevarnostim. Še huje je, da večina ljudi v teh uničujočih okoliščinah živi v strah pred pregonom, finančno kaznijo in aretacijo zaradi zastarelega zakona.«

»Ko sem postala gospa Keček, se je okolica res drastično spremenila, kar naenkrat sem postala spoštovana gospa Keček, nihče mi več ni rekel, da sem čefurka, nihče me več ni žalil.«

»Vrhunec protislovja je, da se sredi blaginje srečujemo s tolikšnim povečanjem brezdomcev.«

»Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako kot je …«

»Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom.«

»Tonček v Miklošičevem parku 'imel prvo klošarsko ambasado, to je bil njegov park. Tukaj je celo poročil žensko in moškega.'«

»Ko sem prvič s ključem vstopil v stanovanje, je bilo popolnoma prazno. Stal sem tam in si mislil: stanovanje ni veliko, 24 kvadratnih metrov velika garsonjera, ampak je moje!«

»Nihče v tem času ne bi smel biti kaznovan, ker ne more nikjer živeti.«

»V Sloveniji še vedno ni definicije brezdomstva.«

»Dokler nisem prevzela moževega priimka Keček, sem bila ves čas na neki tapeti žaljivk – čefurka, Stojanovićka, vse življenje sem poslušala žaljivke.«